Nacionalni dan spomina – zgodovinska bolečina se premika naprej

V mrzlih letih se na dan narodne javne daritve v imenu države spomnite mrtvih in negujte spomin na junaške duhove.Starodavno mesto Nanjing, ki se prebija skozi zgodovinske nemire, je doživelo ritual, kakršnega v zgodovini še ni bilo.13. zjutraj so se partijski in državni voditelji udeležili nacionalne spominske slovesnosti, ki je potekala v spominski dvorani žrtev pokola v Nanjingu, ki so ga izvedli japonski zavojevalci.

Ne gre za fermentacijo nacionalnega čustva, niti za mrmranje zgodovinskih zamer, temveč za težo zakonodaje, dostojanstvo žrtvovanja in vojske ter prikaz velikih vprašanj države.

Če je spomin zaradi spominov, ki jih ni mogoče pozabiti, potem javna žrtev izvira iz bolečine, ki je ni mogoče izbrisati.Zgodovina sega v 13. december pred 77 leti.Od 13. decembra 1937 do januarja 1938 so japonske čete vdrle v mesto Nanjing in šest tednov izvajale tragične množične pomore mojih neoboroženih rojakov.Krutost grozodejstev in žalost katastrofe, tako kot na mednarodnem vojaškem sodišču na Daljnem vzhodu, ko je sodnik vprašal ameriškega profesorja zgodovine Bedesa, naj oceni število pokolov, je s strahom rekel: »Pokol v Nanjingu je vključeval tako širok spekter.Nihče tega ne more v celoti opisati.”

Masaker v Nanjingu ni katastrofa za mesto, ampak katastrofa za narod.To je nepozabna bolečina v globinah zgodovine kitajskega naroda.Ni zgodovinskega prizorišča, ki bi ga lahko prezrli, in ni alternativne retorike, ki bi ga lahko zamajali.S tega vidika je spreminjanje družinske in mestne žalosti v narodno žalost globok spomin na globoko nesrečo, odločna obramba narodnega dostojanstva in izraz človeškega miru.Takšna nacionalna pripovedna drža ni samo dediščina in sodba zgodovine, temveč tudi izraz in trdnost resničnosti.

Seveda pa to ni le država, ki z zgodovinskimi bolečinami naroda posreduje prebujanje nacionalnega spomina in izraža svojo držo do mednarodnega reda.Tako kot so spomeniki za boljši začetek, so javne žrtve za napredovanje v bolečini zgodovine.Kdor pozabi zgodovino, bo zbolel v duši.Za človeka, katerega duša je bolna zaradi pozabljanja zgodovine, je težko raziskovati pot rasti v linearnem razvoju zgodovine.To velja tudi za državo.Nositi bolečino v zgodovinskem spominu ni spodbujanje in negovanje sovraštva, temveč odločna pot naprej v strahu pred zgodovino, proti pozitivnemu cilju.

Bolečina zgodovine je konkretna in resnična že zato, ker so ljudje, ki jo nosijo, konkretni in resnični posamezniki.V tem pogledu je subjekt, ki gre naprej v bolečini zgodovine, vsak državljan neke države.In to je pravzaprav čustveni izraz, ki ga bo odvrgel državni spominski dan.Pitna žrtev v obliki državnega spominskega dneva kaže, da je abstraktna država poosebljena, volja, prepričanja in čustva države pa se mešajo z običajnimi človeškimi čustvi.To vsakega izmed nas tudi spomni, da lahko presežemo posameznike, družine in majhne kroge, pa tudi čustva krvi, družbenih krogov in podeželja.Smo celota, skupaj smo v žalosti in naša skupna odgovornost in obveza je, da se zgodovinske tragedije ne ponovijo.

Nihče ne more ostati zunaj zgodovine, nihče ne more preseči zgodovine in nihče ne more biti izključen iz »nas«.Ta oseba je lahko zgodovinski kopač, ki kar naprej dodaja imena za civilni zid objokovanja, ali pometač, ki briše prah s spomenika;ta oseba je lahko klicatelj za vnos državnega dneva spomina v vizijo države ali pa je to mimoidoči v tišini na državni dan spomina;ta oseba je lahko pravna delavka, ki ščiti človekove pravice tolažilk, ali pa prostovoljka, ki pripoveduje zgodovino v spominski dvorani.Vsakdo, ki je nenehno zgoščal in navdihoval narodnega duha, gojil in precipitiral državljanski temperament v bolečini zgodovine, dejavno prispeva k napredku države in uresničevanju narodne blaginje ter je zgodovinska izkušnja in spoznanje, vredno cenjenja. .